Torinska listina - končna verzija

Uvod
  Lastniki starodobnih vozil in skrbniki zbirk starodobnih vozil so bili do sedaj zelo uspešni pri reševanju, ohranjanju in vzdrževanju starodobnih vozil.
  To listino je zasnovala FIVA zato, da zagotovi smernice za odločanje in delovanje v zvezi s starodobnimi vozili. Torinska listina združuje snovna načela za uporabo vzdrževanje, konzerviranje in popravilo starodobnih vozil. Upamo da bo ta Listina podpirala naše člane v bodoče pri razumnih in trajnostnih odločitvah.
  Cilj organizacije FIVA je najboljši možni način varovanja in delovanja starodobnih vozil v avtentičnem stanju, da bodo mogle bodoče generacije uživati v teh kulturnih zakladih.
  Ta Listina temelji na Beneški listini (1964), Barcelonski listini (2003, starodobna plovila) in Listini iz Rige (2005, starodobna tirna vozila).
  Definicije, ki sledijo členom so sestavni del Listine. FIVA deluje v smeri uzakonjanja, ki se nanaša na izvajanje Listine. Predmet Torinska listina ponovno poenoti smernice za uporabo, vzdrževanje, konzerviranje, restavriranje in popravilo starodobnih vozil v dejavni uporabi. Upamo, da bodo te smernice pomagale našim članom, da se bodo lahko odločali razumno in odločno. Ta listina se dopolnjuje z drugimi listinami, ki se nanašajo na ohranjanje naše kulturne dediščine.

Listina

1. člen
Ta Listina stremi k ohranjanju zgodovine vozil ter njenih materialnih in nematerialnih ostalin Predlagamo, da se uporabljajo katerikola in vsa dosegljiva znanstvena in tehnološka znanja, prav tako tudi organizacije in sredstva iz tega področja za zagotovitev varovanja in delovanja starodobnih vozil, vključno delovanja na javnih cestah.
2. člen Ohranjanje in restavriranje, kakor tudi vsak tozadevni delovni postopek so namenjeni varovanju starodobnih vozil kot pomembnih tehničnih izdelkov človeka in kot priča transportne zgodovine in kulture. Moramo se potruditi pri prenosu teh metod in delovnih postopkov na bodoča pokolenja.
3. člen Stalna in trajnostna skrb za vse dele vozila in redno delovanje sta bistvo za preživetje starodobnih vozil. Dejavna uporaba zgodovinsko vrednih vozil, vključno na javnih cestah, je bistvena za ohranjanje in prenašanje tradicionalnih znanj in postopkov na bodoča pokolenja, kakor tudi pomemben dejavnik za njihovo razumevanje.
4. člen Dobrodejno za varovanje starodobnih vozil je, če so le-ta vidna kot neločljiv del javnega življenja in gledana kot prispevek k naši kulturni dediščini. Zato je pomembno in želeno, da so starodobna vozila v uporabi. Vsekakor pa naj zaradi njihove uporabe ne bila spremenjena več, kot je nujno potrebno. Take spremembe naj bi čim manj motile starodobno osnovo vozila. V načelu naj ne bi spreminjale izgleda vozila. Spremembe naj bi bile povratne kolikor je mogoče.
5. člen Starodobna vozila naj bodo pričevalci ne samo zaradi njihove vloge kot prevozno sredstvo, ampak naj tudi odsevajo svoje zgodovinske izvore, tovrstno obdobno tehnično stanje ter njihov vpliv na družbo.
6. člen Ohranjanje, konzerviranje in restavriranje so specializirani postopki za varovanje in prikaz vozilove estetske, uporabnostne in zgodovinske vrednosti. Stremeti moramo, da razumemo in spoštujemo originalno zasnovo ter zgodovinsko ozadje posameznega vozila. Temelj naj bo na spoštovanju posamezne starodobne enote in na podatkih v avtentičnih dokumentih.
7. člen Pri obnovi starodobnih vozil je potrebno dati prednost zgodovinsko pravilnim materialom in delovnim postopkom, čeprav taki materiali že dolgo časa niso v uporabi zaradi varnosti, možnosti nabave ali zakonskih prepovedi. Včasih utegnejo biti tradicionalni materiali neprimerni pri konzerviranju starodobnega vozila. Kot kjerkoli drugje na področju restavriranja se lahko kasneje uporabijo kot nadomestilo moderni materiali in postopki po predhodnem preverjanju o njihovi primernosti in trajnosti s poizkusi ali s poskušanjem v praksi.
8. člen Starodobnik ni nujno potrebno restavrirati v originalno tovarniško novo stanje. Marsikatera sprememba na vozilu, ki je nastala v celotni življenjski dobi vozila in s tem spremenila značilnosti glede na originalno dobavljeno, so dragocena pričevanja zgodovine vozila in naj bi bile varovane kot take. Restavriranje, s katerim bi vrnili vozilo v stanje neke dobe, naj bi začeli samo s skrbnim raziskovanjem zgodovinskih poročil in načrtom dela. Sklopi in materiali, ki so zamenjani med restavriranjem na bi bili označeni z enostavno in trajno oznako, da se ločijo od starodobne osnove (glej Definicije).
9. člen Vsa zahtevana varnostna oprema naj bo vključena v vozilo harmonično in diskretno. Pri podrobnejšem pregledu naj bodo taki dodatki ali spremembe glede na originalno stanje jasno razvidni kot taki. Primerno trajno označevanje naj bi rabili za identifikacijo, take namestitve naj bi bile povratne, kolikor je mogoče. (glej Sistem označevanja)
10. člen Vse spremembe, ki so bile kasneje potrebne zaradi katerihkoli vzrokov, naj spoštujejo originalno zasnovo in videz. Idealno je, če so take spremembe vedno povratne in je vsak star del, ki je bil odstranjen med postopkom, hranjen z vozilom zaradi možnosti kasnejše uporabe in da služi kot dokaz za obstoj originalne osnove.
11. člen Vsako delo na starodobnem vozilu naj bi bilo sistematično načrtovano in dosledno in primerno dokumentirano. Pisni in slikovni dokumenti naj bodo skrbno hranjeni vso življenjsko dobo vozila in naj mu tudi pripadajo. FIVA nudi varno skladišče za take dokumentacije.
12. člen Vsi, sredstva in organizacije, ki so vključeni v ohranjanje, konzerviranje, restariranje, popravilo in delovanje starodobnih vozil, naj bi uvedli ustrezne ukrepe za zavarovanje zapisov in arhivov.
13. člen Mednarodne in državne vladne uprave in agencije naj sprejmejo ne-profitne organizacije ali zveze, ki so vključene v varovanje starodobnih vozil in njihovih materialnih ter nematerialnih pripadkov, kot kulturne ustanove, ter jim priznajo status neprofitnih organizacij.
14. člen Institucije, ki se ukvarjajo z varovanjem in prenosom znanja, ki je potrebno pri varovanju in delovanju starodobnih vozil, naj bi jih priznale mednarodne in državne vlade status kulturnega konzervatorstva.
15. člen Zbirke dokumentov, načrte idr. in ki se nanašajo na starodobna vozila naj bi bile priznane kot del kulturne dediščine in varovane kot kulturna dediščina.

Definicije
  Starodobna vozila vključujejo avtomobile, motocikle, gospodarska vozila, priklopnike, vojaška vozila kmetijska vozila, vlačilce, kolesa in druga mehanično delujoča vozila pa tudi netirnična vozila, gnana s trdimi, tekočimi ali plinastimi gorivi ali z mišično močjo, npr. konjske vprege. Vozilo se smatra kot starodobno, če ustreza definicijam FIVA.
  Obseg te Listine naj vključuje tudi zgradbe in infrastrukturo, ki se v osnovi nanašajo na starodobna vozila in njihovo obdobno delovanje, kot npr. tovarne, bencinske črpalke ali posebne ceste in poti.   

  Nadalje želimo ohranjati posebno znanje in spretnosti, ki se v zgodovinskem smislu nanašajo na proizvodnjo in delovanje takih vozil.

Ohranjanje pomeni skrb in varovanje ter popravljanje okvar, pri čemer je ohranjeno sedanje stanje v smislu ohranjanja posamezne in spominske kakovosti starodobnega vozila ali predmeta.

Konzerviranje vključuje katerikoli poseg, s katerim želimo zavarovati in stabilizirati vozilo ali objekt, in ki ne spreminja starodobne osnove, delov ali materialov, takih kot so. Konzervatorski ocenjevalec ne bo tvegal kakršnekoli poškodbe na objektovi zgodovinski ali materialni dokumentarnosti. Konzerviranje služi izključno za preprečitev ali vsaj prekinitev propadanja. Običajno taki ukrepi niso vidni pri površnem opazovanju. Restavriranje je postopek zamenjave manjkajočih delov ali sklopov zato, da dosežemo nekdanje vidno stanje vozila ali predmeta in / ali njegovo strukturno ojačanje, primerjajoč njegovo stanje pred posegom. Na splošno rečeno je restavriranje bolj globok poseg kot konzerviranje.

Restavriranje je tudi skrb za »starodobniški park« in trud za ohranjanje kolikor je možno avtentične osnove. Restavrirana področja naj bodo harmonično povezana z obstoječim starodobniškim parkom, vendar naj ostanejo ločljiva pri podrobnejšem pregledu.

Popravilo pomeni prilagoditev, obnovo ali zamenjavo obstoječih ali manjkajočih delov. Popravilo povrne objektu polno nekdanjo funkcijo in na splošno ne posega v avtentično osnovo vozila.

Obnova se osredotoča na bolj ali manj natančno posnemanje »tovarniško novega« izgleda ali »boljšega kot novega«. Tak poseg poskuša zbrisati vse sledi dejanske starosti in zgodovine vozila brez zaskrbljenosti, ter ne skrbi posebej za stroške starodobne osnove. Vozila in objekti so v tem smislu v nevarnosti, da zgubijo svojo vrednost kot priče kulturne zgodovine. Obnova običajno ne ustreza pristopu Listine do starodobnih vozil.

Sistem označevanja zamenjanih delov
Pri restavriranju starodobnih tirnih vozil je označevanje že v rabi in bi utegnil biti uporabljen tudi pri starodobnih vozilih, kot je definirano v tej Listini.

Sistem uporablja sledeče črke za stalno označevanje:
NB = »newly built« - narejeno ponovno - (kolikor je možen natančen posnetek v smislu tipa in materiala in izdelan neposredno po dokumentiranemu originalu)
FR = »free reconstruction« - prosta obnova – (prosta obnova brez uporabe neposrednega starodobnega modela v smislu oblike, materiala ali izdelovalne tehnike. Del izpolnjuje funkcijo starodobnega sklopa, ki je bil rabljen prej)
CS = »conservational stabilisation« - konzervirana stabilizacija (kasnejša strukturna ojačitev, ki je dodana za konzerviranje starodobne osnove) Priporočamo oznako leta restavriranja po dvočrkovni oznaki.

Uradni izvod Torinske listine v angleškem jeziku je dostopen tukaj >>>
Prevod: Miha Vrhunec


<< Nazaj